»In kako dolgo boš še lezla in plavala po poti, ne veš, od kod, in ne veš, kam?« so silile male ribe. »Kako dolgo? Kdo pa ve, kaj je dolgo,« je rekla želva, »za nekoga je dolga ena minuta, za drugega je sto let kratko, kajti vse je relativno.« (M. Dolenc: Kako dolg je čas, str. 16)
Nihče od nas ne ve, kako dolg je čas. Niti želva, ki je umrla, ko je najmanj pričakovala, in ugotovila, da čas mineva prehitro.
S knjigo Mateta Dolenca, Kako dolg je čas, smo se letos pri Cankarjevem tekmovanju ukvarjali osmošolci in devetošolci. Gre za zbirko kratkih zgodb oziroma basni, v katerih nam živali skozi svoje oči želijo približati napake, ki jih delamo ljudje, ne da bi se tega sploh zavedali.
Letos je kar nekaj časa šolanje trajalo na daljavo zaradi korona virusa. In šolanju na daljavo smo morali prilagoditi tudi priprave na letošnje Cankarjevo tekmovanje, ki so bile nekoliko drugačne kot prejšnja leta. Najprej smo morali knjigo podrobno prebrati in si izpisati pomembne pojme iz vsake zgodbe. Ko smo knjigo prebrali, nam je učitelj na elektronsko pošto pošiljal pomembne podatke in zapiske o knjigi. Vsak teden smo dobili tudi primer spisa in ga potem posredovali nazaj učitelju. Ko smo lahko zopet sedli za šolske klopi, so se priprave nadaljevale, s tem, da so bile veliko lažje kot na daljavo. V šoli smo se pri dodatnem pouku, vsak razred posebej, še bolj poglabljali v sporočila zgodb in njihov pomen.
Nato je nastopilo šolsko tekmovanje, ki je potekalo v šoli tako kot vsako leto doslej. Vsak je napisal svoj spis v času devetdesetih minut, nato pa smo čakali na rezultate. Na državno tekmovanje sva se uvrstili učenki Marina Zakojč iz 8. r in Zala Ferenčak iz 9. r.
Državno tekmovanje bi moralo biti v Beltincih, a je zaradi še vedno veljavnih ukrepov potekalo na daljavo, prek videokonference na Zoomu. Bilo je precej stresno, saj pri sodobni tehnologiji nikoli ne veš, kdaj se bo kaj pokvarilo ali šlo narobe. Na Zoomu smo bili učenci iz različnih krajev v Sloveniji razdeljeni v učilnice, v katerih je bilo od 15 do 20 učencev in dve nadzorni učiteljici ali učitelja. Tudi tam smo spis pisali devetdeset minut in ga na koncu oddali na povezavi, ki nam je bila dana na spletni strani DMFA. Skupaj z Zalo sva vse odlično izpeljali, brez kakršnih koli težav.
Jaz sem si priborila srebrno priznanje, Zala pa bronasto. Bilo je malce težje, a zagotovo še ena izkušnja več.
Besedilo: Marina Zakojč, 8. r
Fotografija: Nino Gumilar
